Blatni dol

Ko se ljudje začnejo obmetavati z blatom, lahko z gotovostjo napovemo le en izid: da bodo na koncu vsi umazani. Manjša, ko je možnost za zmago, večja sta umazanija in smrad. Dogajanje okrog spornega člena v Družinskem zakoniku lahko Slovenijo spremeni v Blatni dol, če ne bomo previdni in modri.

V tem trenutku nam sicer ne bo dosti pomagalo, če pogledamo, kako smo se znašli v njem, vendar se vseeno kratko ozrimo nazaj. Morda se bomo kaj naučili za naslednjič. Na spolzko pot smo stopili v trenutku, ko so se pripravljalci omenjenega zakonika odločili, da bodo realne zadrege otrok, ki živijo skupaj s partnerjema istega spola, reševali tako, da bodo na novo definirali družino. To ni bila edina možna rešitev. Ko so se odločili za radikalno, revolucionarno potezo, so izzvali predvidljivo reakcijo.

Zadevo je dodatno poslabšal način, kako so se lotili dela, namreč, da so uradniki skupaj s posvečenimi strokovnjaki in aktivisti delali za zaprtimi vrati. Svoje je doprinesla tudi najbolj glasna zagovornica tovrstne “liberalizacije”, predsednica stranke in ministrica, ki pooseblja take vrednote in življenjski slog, o katerih 95% Slovencev in Slovenk lahko zgolj sanja ali jim zavida. Ali pa si ob njih zatisne nos, tako kot je storil avtor teh vrstic, ko mu je vidni član Liberalne akademije kmalu po izbruhu pasje afere rekel, da to pa vendar ni nič takega, če se gospod spozablja nad psi. Nekateri temu rečejo neobremenjenost in osvobojenost od ideoloških in verjetno še kakšnih spon. Seveda pa ima takšno stanje duha in morale tudi manj laskava imena.

Lekcija za prihodnost je jasna: pomembnih reči se ne gre lotevati po strankarskem ključu, ampak je potrebno najti soglasje velike večine. Delati je treba transparentno, na očeh javnosti. Pri izbiri zaveznikov velja biti previden.

Zdaj smo na poti v blatni dol in vprašanje je, kako priti ven, predno se kdo zaduši. Kot prvi korak predlagam, da vsaka stran drugi prizna tisto, v čemer ima nedvomno prav. Če bosta neobremenjeno prisluhnili druga drugi, bosta morda ugotovili, da tega sploh ni tako malo. Tako Vatikan (kot poosebljenje stališč konzervativnega tabora) kot gejevski aktivisti se na primer strinjajo v ključnem spoznanju, da obstaja homoseksualno “stanje” človeške osebe. Iz tega izhaja za marsikoga vznemirjujoče spoznanje, da istospolna usmerjenost sama po sebi ni ne dobra ne slaba. Pred-moralna je, podobno kot je predmoralen človekov spol, rasa ali posebna nadarjenost, ki si jih človek svobodno ne more izbrati, ampak so mu dane. Po zdravi pameti in katoliškem nauku so lahko (ne)moralna le tista dejanja, ki jih človek svobodno stori. Na primer, ko ima spolne odnose ali stopi v življenjsko partnerstvo z osebo istega spola.
Iz tega izhaja naslednje še bolj vznemirjujoče spoznanje, da nekdo samo zato, ker ga privlači isti spol, še ni slabši mož ali žena, oče ali mama kot nekdo, ki ga privlači nasprotni spol. (Govorim o usmerjenosti, ne o življenjskem slogu ali obnašanju.) Biti mož ali mama pomeni zavestno, trdo delo in žrtvovanje; pomeni gojitev altruističnih in omejevanje sebičnih nagnjenj in razpoloženj v človeku. Zato so pavšalni predsodki neutemeljeni in žaljivi do tistih med nami, ki – ne po lastni izbiri – čutijo nagnjenje do istega spola. Mislim, da se morajo glede tega zamisliti predvsem v taboru nasprotnikov novega Družinskega zakonika, od koder občasno prihajajo nestrpne in žaljive besede.

Druga stran pa ne bi smela razumeti sleherne politike in ukrepa, ki favorizira eno obliko družinskega življenja, kot diskriminacijo in napad na njihovo dostojanstvo in pravice. To se sicer sliši zelo dramatično, vendar zato še ni nujno, da je res. Predvsem pa ni vsakdo, ki zagovarja naravno družinonestrpen, zaostal ali še kaj hujšega.

Pozitivna diskriminacija

Zdi se mi, da je temeljno vprašanjeob katerem smo se zapeli, naslednje: Ali družba sme legitimno privilegirati določeno obliko življenja, za katero velika večina meni, da je koristna in boljša od alternativ? Če je odgovor pritrdilen, se zastavi naslednje vprašanje: ali tovrstno privlegiranje nujno pomeni diskriminacijo in celo zatiranje drugih – alternativnih – oblik življenja? V konkretnem primeru se vprašanje glasi: Ali je razumno in legitimno postaviti naravno družino kot tisti model, ki je najbolj primeren za razvoj nastajajoče človeške osebe? Ali s tem delamo krivico drugim oblikam družine? (Kot izhodišče razmišljanja sem izbral otrokov interes in ne interes odraslih partnerjev. Prepričan sem, da človečnost od nas zahteva najprej, da “pozitivno diskriminiramo” šibkejšega.)

Pokazati želim, da ravno to že ves čas delamo. Še več: ustanovne članice Evropske unije so večkrat posebej zapisale, da imajo države to možnost, da “pozitivno diskriminirajo” določene službe, skupine in kulture, za katere so presodile, da so v javnem interesu. Tu navajam le tri primere:

1. Javne radiotelevizije niso podvržene enakim pogojem delovanja kot komercialne radiotelevizije. Protokol k Amsterdamski pogodbi “državam članicam zagotavlja pravico financiranja storitev javne radiotelevizije, če je takšno financiranje odobreno za opravljanje javne službe, kakor jo naloži, opredeli in organizira vsaka država članica…”

2. Zaščita nacionalne in regionalnih kultur, ki se kaže med drugim v spodbudah za književna in obveznih kvotah za domača (evropska) avdio-vizualna dela in posledično omejitvah za neevropska dela. Zaradi tega je Evropska unija že desetletja v tihi vojni z Združenimi državami Amerike.

3. Različne oblike državne pomoči in podpore krščanskim cerkvam in judovskim skupnostim v posameznih državah Evropske unije.

Liberalizem, ki ne loči med avtoriteto in prisilo

Krojači javnega mnenja v Sloveniji bodo hitro oporekali državni podpori krščanskim in judovskim verskim skupnostim ter javni radioteleviziji. Tudi njim pa se verjetno zdi popolnoma razumljivo, da podpiramo (pozitivno diskriminiramo) slovenski jezik in kulturo. Ko pa zadevo pobliže pogledamo, vidimo, da gre za – naj mi bo dovoljeno uporabiti izraz poslanke Črnak Megličeve – ideološko pristranski pristop, v smislu, da dajemo prednost slovenskemu pred drugim. Prav nič težko ne bi bilo argumentirati, da to vodi v diskriminacijo vseh tistih, ki jim slovenščina ni bila položena v zibelko ali si je niso svobodno izbrali. Ali to pomeni, da država ne sme določiti slovenščine kot obveznega jezika v uradih in na vseh ravneh izobraževanja, ampak mora staršem omogočiti šolanje v tistem jeziku, kot si ga želijo? Samo še en korak naprej je potrebno storiti, pa bomo prišli do zaključka, da je pravzaprav najbolje, da sploh nič ne storimo ne v eno ne v drugo smer, ampak z otrokom ne govorimo do osemnajstega leta, ko naj se sam odloči, kateri jezik želi govoriti.

Absurdnost tovrstnega “liberalizma” in “neideološkosti” je več kot očitna: človek bo postal polnoleten le tako, da bomo z njim govorili. To pa je mogoče le v nekem jeziku, kar pomeni odpoved vsem drugim. Vendar to priviligiranje enega jezika ni ne pomeni, da so drugi diskriminirani. Družina, mesto in država ne morejo drugače, kot da se odločijo za enega ali za majhno število naravnih jezikov, ki jih bodo razvijali in podpirali. S tem ne delajo krivice drugim jezikom ali staršem, pod pogojem seveda, da izberejo naravne in razširjene jezike. Samo takrat, ko bi se država odločila voditi posle, ponuditi šolstvo in spodbujati literaturo v jeziku, ki ga večina ljudi ne razume in govori, bi delala nasilje.

Podobno velja za področje družinskega življenja. Tudi tukaj je razumno in legitimno, če večina ljudi na osnovi premisleka in izkušnje sklene, da bo podpirala tisto obliko družine, ki je najboljša za otroka, ostale družinske člane in posledično za vso skupnost. S tem, ko se odločimo za monogamne, življenjske zakonske zveze, v ničemer ne delamo krivice poligamiji, poliandriji, svobodnim (neobveznim) komunam, istospolnim partnerstvom, samohranilcem in samohranilkam. Nasprotno: šele takrat, ko vemo za cilj, lahko določimo tudi vse potrebne elemente družinske politike, ki bodo čim več ljudi čim hitreje pripeljali do tega cilja.
Na to se v sedanji debati o izenačitvi vseh oblik “družin” vse preveč pozablja. V imenu neke prazne “neideološkosti” in liberalnosti se je bivša koalicija odrekla modelu družine, ki se je skozi zgodovino izkazal za najboljšega. To je naravna življenjska skupnost moškega, ženske in otrok, bolj ali manj tesno povezana s preostalim sorodstvom. Otrok ima pravico do matere, očeta, bratov in sester ter sorodstva. Že iz zdravstvenih razlogov je v otrokovem interesu, da ve za svoje starše, saj bo tako lažje razumel svoje biološke in psihološke danosti. Biološka vez med otroki in roditelji je enkratna in je druge vrste vezi nikoli ne morejo popolnoma nadomestiti. Predvsem pa je to tisto okolje, ki že po naravi stvari pokaže, da je otrok-človek dar, ki ne more biti predmet manipulacije ali zadovoljevanja potreb odraslih ljudi.

Vrnitev k naravi

Izpraznitev definicije družine odpira vrata vrsti problemov in zadreg, ki se že nakazujejo. Ko na primer otroka izoliramo iz biološke navezave na očeta in mater, postane veliko lažje o njem razmišljati kot o tržni dobrini. Od najemanja nadomestnih maternic, kupovanja jajčec in sperme, “izdelovanja” otrok po vnaprej izbranih specifikacijah nas tako ločita le še odpornost želodca in debelina denarnice. Odveč je poudariti, da na tržišču uspejo močni in bogati, trpijo pa šibki in reveži: mlade ženske, ki prodajajo svoje usluge in otroci, ki jim navzven morda nič ne manjka, v bistvu pa postanejo malo bolj imenitni hišni ljubljenčki. Bili so izbrani in kupljeni.

Šele potem, ko sem sprejel model naravne družine, lahko izločim omenjene pojave ter poligamijo, poliandrijo, istospolne zveze in svobodne komune kot manj primerna okolja za otrokov razvoj. Šele zdaj vem, kakšno okolje iščem za otroka, ki je ostal brez staršev. Na osnovi tega modela lahko v šolah in drugje vzgajam ljudi k zrelemu, trajnemu partnerskemu odnosu. Šele zdaj lahko sprejmem pozitivne (to je, “ideološko obremenjene” in diskriminatorne) ukrepe, s katerimi bom poskusil kompenzirati za negativne posledice enostarševskih družin. Če so namreč dvostarševske in enostarševske družine med seboj načeloma popolnoma enakovredne, potem tudi ni nobenega razloga, da bi imele samohranilke in samohranilci kakršnekoli ugodnosti.
Nenazadnje je potrebno upoštevati tudi stare starše in sorodnike. Le-ti imajo samo v naravni družini prednostno pravico in dolžnost, da pomagajo otroku. Če je družina skupnost katerihkoli odraslih in otroka, so stari starši, sorodniki in sosedi enaki vsem drugim odraslim ljudem. Nobene posebne pravice in dolžnosti nimajo do otroka.

Skratka: Veliko bolje bo za otroke in za vse nas, če se odločimo za sonaraven razvoj, pri katerem izhajamo iz naravnih danosti in jih izboljšujemo, ne pa, da jih ignoriramo ali gremo proti njim.

Peter Lah

Slika: onemillionlyrics.com