Bi NLB s „prijatelji“ razkosala in prodala industrijo pijač?

denar


Že več kot leto čivkajo vrabci po takšnih ali drugačnih kuloarjih, da je bilo v nekih odločevalskih krogih dogovorjeno, da bo slovenska industrija pijač razkosana in po koščkih razprodana. Bodisi tujim investitorjem, bodisi domačim, seveda takim, ki imajo prave povezave. Eni bi naj tako zdravili osebne travme preteklih porazov, drugi pa seveda dobili konkretne finančne koristi. Da govorice niso čisto iz trte izvite, ali da je ob dimu tudi nekaj ognja, bi lahko špekulirali, če iz nekoliko drugačnega zornega kota poskušamo analizirati nedavne dogodke v povezavi s temi podjetji.

Že več kot leto dni vrednost delnic Pivovarne Laško, razen redkih obdobij vmesnega spona – v času, ko je vsaj na videz tekla prodaja Mercatorja – vztrajno pada. In to na borzi, kjer lahko zaradi nizke likvidnosti na tečaj delnic vpliva že vsak vaški mešetar z drobižem, ki ga ima v nekem trenutku v denarnici. Kot naročeno za kakšnega zainteresiranega prevzemnika, ki se s sedanjimi, realno nestabilnimi in nezainteresiranimi lastniki – državnimi bankami in političnimi odločevalci ter tistimi, iz zdaj že prislovičnega slovenskega „ozadja“, zna pogovarjati in dogovoriti na „pravi“ način.

Scenarij takega poceni prevzema bi, seveda vsaj piarovsko, lahko „prodale“ celo državne banke, kljub dejstvu, da bi morale spet opravljati korekture v bilancah, saj so delnice zaplenile po bistveno višjih cenah, kot jih je v tem trenutku možno prodati. Pivovarna, predvsem tista v Laškem, je namreč že vse od tiste znane pivovarske vojne pri večini ljubljanskih politikov simbol slovenskega zla in vir osebnih travm. Najprej, ker so proti politični volji tedanjih vladajočih „premagali“ Belgijce v vojni za Union, o poznejših tajkunskih zgodbah pa tako nima smisla zgubljati besed, saj rezultate (mislimo, da) vsi poznamo.

Kljub dodatnim zgubam od take prodaje, bi torej „modro“ molčala tudi vsa horda slovenskih politikov, ki so bankam v zadnjih letih nalagali zaplembe delnic podjetij. Tudi takrat, ko zaplembe niso bile edina možnost blokade managerskih lastninjenj s pomočjo denarnih tokov podjetij – prevzemnih tarč, v številnih primerih pa niso bile niti ekonomsko upravičene. Banke, na čelu z NLB, so torej najprej po političnih nalogih financirale lastninjenja in dajale slabo zavarovane kredite, potem pa zaplenjale delnice. In to v času, ko so že vsi povprečno inteligentni osnovnošolci vedeli, da bodo že v bližnji prihodnosti strahovito izgubljale na vrednosti, podjetja pa so bila (še) sposobna plačevati kredite. In tudi pri zaplembah in razlastninjenjih delnic je vseskozi obstajala razlika med tistimi bolj „popularnimi“, kjer so zahtevali le umik „tajkunov“ in med tistimi politično „osovraženih“, kjer so zahtevali trupla. Tudi če to stane dela nekaj sto ali celo nekaj tisoč ljudi. Zgodbe odnosa politike in bank do Merkurja, Istrabenza, Pivovarne Laško, SCT-ja, Vegrada in Primorja – da naštejem samo najbolj znane, so pomembno drugačne.

Banke, (spet) na čelu z NLB, so tako po teh avanturah ostale s kupi slabo zavarovanih kreditov ter tonami zaplenjenega nelikvidnega premoženja v delnicah in nepremičninah. Nepremičninski trg je dobesedno mrtev, cen ne želijo znižati, ker bi v bilancah spet izgubile, zato je najlažja pot, da jih nekdo (po možnosti kakšen „pravi“) reši vsaj nesrečnih delnic v medijih že tako „nepopularnih“ podjetij. In politika bo seveda tiho, ali pa tako potezo celo pozdravila kot edino realno možnost, ker so v igrah in igricah zadnjega desetletja pač vsi sodelovali. Nenazadnje se je ta politična „enotnost“ v „naši“ zgodbi pokazala tudi na primeru poskusa prodaje Mercatorja.

Scenarij, o katerem špekuliramo v tem komentarju, sta po avtorjevem mnenju zaenkrat „pokvarila“ dva dogodka. Prvi – tisti lanski, ko je nadebudni prevzemnik očitno ostal brez finančnih virov in zato dal prevzemno ponudbo, ki je bila le za odtenek (ali pa za formalni korak, če hočete) resnejša od tiste prozorne napovedi prevzema s strani Mercatorja. In drugi, ko so delničarji brez največje državne banke na skupščini laške pivovarne sprejeli sklep o oblikovanju pogodbenega koncerna. Ta seveda ne preprečuje prodaje po kosih, a „kvari“ sliko, po avtorjevem mnenju, že zelo dolgo nazaj zasnovanega scenarija.

In spet smo pri razlikah med „našimi“ in tistimi, ki to niso. Ko „lumpi“ povsem očitno in javno nategne (formalne) lastnike (tako pri prodaji delnic kot pri dividendi), dela v popolnem nasprotju z interesi lastnikov (kakršnikoli že so), mu vsi pri koritu ploskajo, saj brani našo mega štacuno „prerojenega“ nacionalnega interesa. Za relativno nedolžno, poslovno logično potezo, ki pa ni v skladu s scenarijem spufanega največjega lastnika, pa je uprava „nepopularnega“ podjetja pač (kot sporoča „interno“ glasilo enega od vplivnih krogov) najmanj nemarno predrzna. Pa raje pustimo „lumparije“, ki zadnje dni mejijo že na butalske smešnice. Sploh če jih pogledamo skozi prizmo nedavne objave poslovnih rezultatov trgovca, ki so lahko po avtorjevem mnenju tudi rezultat „nadzora“ delovanja uprave in povsem logični ob sedanji zblojeni lastniško – nadzorniški strukturi. In da sem povsem jasen. Rezultati so po mojem mnenju pač slabi. Ne glede na to, kako jih uprava želi zapakirati. Še slabši pa so trendi, saj zadnja leta kažejo tako na upadanje tržnega deleža kot dobička. Najbrž bodo slej kot prej prišli tudi časi, ko bo treba nekomu pač prav zares položiti račune.

Lahko pa še malo špekulirajmo o tem, kaj bi lahko načrtovala naša finančno vele-preluknjana banka in njeni „prijatelji“. Da take naveze obstajajo, bi lahko mislili tudi na podlagi dejstva, da je NLB-ju na skupščini delničarjev takoj priskočil na pomoč nek (po številu delnic, ki jih ima v lasti) „simbolični“ delničar ter napovedal izpodbojno tožno sklepa o oblikovanju pogodbenega koncerna. In če k temu dodamo še medijski šov kakšnega „malega“ delničarja, ki pač zbere nekaj pooblastil, hkrati pa ni odvisen od lastništva, ki bi ga imel v podjetju osebno, potem dobimo medijsko sliko skupščinske farse, ki se še najmanj posveča poskusom reševanja podjetja, delovnih mest in premoženja delničarjev, med katerimi so nekateri v nakup delnic podjetja vložili lastna sredstva. Vsa ta farsa pa bi lahko bila verjetni predscenarij za poskus „ponavljanja“ tiste dogovorjene „vaje“.

Ta „vaja“ pa banki prinaša samo in izključno izgubo premoženja. Tako v primeru prodaje delnic pod ceno, kot v primeru neposredne razprodaje po kosih. V industriji pijač se namreč že zelo zelo dolgo ne kupujejo več tovarne. Polnilnih kapacitet je povsod dovolj in preveč. Tako pri lokalnih, kot globalnih igralcih. Nenazadnje tudi v Sloveniji. Prodaja se, recimo, tudi pivovarna v naši soseščini. Zaenkrat nič kaj uspešno. Že dolgo se namreč kupujejo le tržni deleži blagovnih znamk. In tu logika prodaje po kosih odpove. Če namreč prodajaš dve podjetji s po 40 odstotnim tržnim deležem, dobiš bistveno manj, kot če prodajaš enega s 80 ali več odstotnim tržnim deležem. To je desetletje in več nazaj poskušal razložiti takratnim vladajočim Tone Turnšek, ko je zagovarjal združitev pivovarn. Ampak takih argumentov niso hoteli slišati niti takratni oblastniki (ki jih sicer ni več v parlamentu), niso jih hoteli poslušati niti „bankirji“ in „prijatelji“ prejšnje vlade in vprašanje je, ali bo z novo vlado kaj drugače.

Priznam, da me te igre in igrice ne bi prav nič zanimale, ali pa bi mi že dodobra presedale, če ne bi v njih že desetletje in več mahali po koprivah večinoma z davkoplačevalskim… in računali, da bodo slovenceljski Slovenci tudi ta zapitek pač potrpežljivo poravnali skozi davke in dokapitalizacije.

Koliko je sploh še ostalo „nezlobirane“ zdrave kmečke pameti v tej nesrečni državi?


Jane Panič