Banke Skupino Laško v treh letih “olajšale” za 140 milijonov

pujski


Stoiki bi ob današnjem dogajanju v Sloveniji, in če smo pošteni, verjetno tudi po drugod svetu, globoko zavzdihnili in rekli nekaj v stilu “ah, je pač tako…”. Če vsaj deloma spremljate dogajanje v slovenskem gospodarstvu lahko, prav tako stoično, ugotovite, da se podjetjem in njihovim lastnikom preprosto ne splača biti kolikor toliko solventen dolžnik bankam. Pa naj bodo zasebne ali državne. Morda je taka celo vaša podjetniška izkušnja.

Eden od najbolj v nebo vpijočih primerov v zadnjih letih je gotovo Skupina Laško – saj veste – Pivovarna Laško, Pivovarna Union, Radenska, Delo in še nekaj manjših družb.

Zgodbo o tem, kako se je ta skupina tako visoko zadolžila, ki jo bolj ali manj poznamo vsi, lahko tokrat pustimo tudi ob strani. Bila je pač ena od tajkunsko privatizacijskih zgodb v Sloveniji, ki se niso izšle in poklicani jo bodo morali razčistiti na sodiščih. Dejstvo je, da je skupina v tem času zadolžena za kakšnih 360 milijonov evrov, kar je približno 100 milijonov več, kot bi bila sposobna brez težav odplačevati in dejstvo je, da mora vsakih nekaj mesecev klečeplaziti pred bankirji za reprograme teh posojil.

Tudi vprašanje, kdo bo, če sploh bo, v bankah odgovarjal za nespametno, slabo zavarovano ter nekajkrat predimenzionirano preteklo kreditiranje, lahko tokrat pustimo ob strani. Tudi taka vprašanja bi morala seveda zastavljati sodišča, a nihče v slovenski politiki nima tega interesa, saj so najpomembnejše banke pri nas še vedno državne in bi razčiščevanje preteklosti zelo verjetno udarilo po glavi tudi številne politike vseh barv. Morda se tudi zaradi teh preteklih grehov na obeh političnih polih tako oklepajo sedanjih položajev, saj bi izredne volitve morda celo prinesle spremembe in ljudi brez nahrbtnikov, kar bi najbrž pomenilo številne nove sodne in korupcijske procese za, milo rečeno, preteklo siromašenje skupnega premoženja državljank in državljanov.

Pomembno dejstvo za naše današnje razmišljanje je, da bankam niti na misel ne pride, da bi podjetju, ki tekoče dosega dobre rezultate, (kot je to Skupina Laško) sploh kdaj omogičili odplačilo kreditov v celoti. Situacijo lahko primerjamo z dovoljenimi negativnimi stanji, ali celo prekoračitvami teh stanj na bančnih računih za občane. Od kratkoročnih obresti namreč banke zaslužijo daleč največ. Ali tako početje podjetje izčrpava ali ne, jih prav malo briga. Njihov, nekoliko banalno izražen, edini interes je iz podjetja izžeti, kar se izžeti da in potem najti nekoga, ki bo vse skupaj pokupil za bagatelo, saj ga bo ob takem izčrpavanju konkurenca preprosto odpihnila s trgov. Misel, da bi omogočili podjetju, da prinaša koristi za (druge) delničarje, zaposlene in skupnost jim najbrž na obraze izvabi le ciničen nasmeh.

V dreku, kakršnem so banke, se morda takemu ravnanju niti ne moremo niti čuditi. Pa ne govorim samo vedno omenjanih slovenskih. Tudi Avstrijska, če se spomnimo njenih korupcijskih zgodb, ni prav dosti boljša od slovenskih finančnih črnih lukenj. V kontekstu današnjega razmišljanja je torej za prezadolženo podjetje veliko bolje, da komaj še živi tudi brez odplačevanja dolgov. Potem se bankirčki brez večjih težav odločajo za dolgoročne reprograme, ki lahko vsebujejo celo moratorije. Kot so to naredili, recimo, pri Merkurju in še nekaterih podjetjih. Seveda. Če bi takim podjetjem delili le kratkoročne reprograme, bi zelo verjetno že zdavnaj propadla in bankirjem bi ostalo zelo malo. Je torej stečaj Skupine Laško še edino preostalo orodje, ki lahko ustavi izčrpavanje? Skupina ima pač to nesrečo, da tekoče posluje dobro in dosega visok prosti denarni tok ter dobičke. Ob njihovih številkah 20 in več milijonov dobička na leto, se lahko ob “dobri” novici o milijonu ali dveh dobička, ki ga ustvarja nekoč veliki Merkur, samo kislo nasmehnemo. Z brutalnim hlastanjem za bonusi prežeti bankirski japiji, ki jim je pomemben samo takojšnji rezultat, pač nočejo ali celo ne znajo razmišljati nekaj let naprej. Razen v primerih, ko jih v to prisili dejstvo in bi lahko svoje prenapihnjene bonuse izgubili takoj. In najbrž je zato Merkur tako drugače obravnavan kot Skupina Laško.

Ker pa je slovenska javnost postala na ravnanja bankirjev ter njihovih političnih botrov v zadnjih letih precej bolj občutljiva, morajo vsakič, ko si tovrstni dolžnik želi načeti pogovore o dolgoročnejših rešitvah, ki bi podjetju omogočile preživetje na trgu, začeti bolj ali manj “sponzorirano” medijsko ofenzivo, v kateri s pritiski na razprodajo po kosih (kot v našem primeru), preusmerjajo pozornost javnosti. Posledica takega pritiska je bila verjetno v preteklosti tudi prodaja Fructala. Kakšne posledice ima ta prodaja zdaj za lokalno okolje, lahko zadnje dni beremo v medijih. In medijski članki se stopnjujejo seveda v mesecu, ko bi morala Skupina Laško zaključila pogajanja o reprogramih. Po mojem mnenju zato, ker je njeno vodstvo v zadnjih intervjujih jasno povedalo, da bodo morale svoje narediti tudi banke, če naj podjetje dolgoročno preživi na trgu.

Da je za lastnike, med katerimi so (ironično) tudi banke upnice, najslabša možnost prodaje po delih, bi najbrž razumeli celo osnovnošolci z nekaj zdrave pameti. Že zdavnaj so minili časi, ko so investitorji kupovali kapacitete ali nepremičnine. Vse, kar prinaša dodano vrednost, so blagovne znamke in njihovi tržni deleži. Torej, bi samo najbolj bedast ali skorumpiran “lastnik” sam razbijal tržne deleže in jih prodajal po kosih. Ali pa za tem stoji drugačna bankirska agenda bankirjev – pobrati iz podjetja, kar se pobrati da ter pri tem čim manj pustiti za ostale delničarje. In to ne v petih letih, ampak danes. Govorimo o japijih, ki konkretna podjetja večinoma percipirajo kot virtualno igrico na ekranih njihovih laptopov in tablic. Morda bi bil že čas, da kakšno zelo jasno besedo reče še tistih nekaj delničarjev, ki so dejansko v delnice vlagali lasten denar. Oni in zaposleni ob takem izčrpavanju izgubljajo največ.

Že dobra tri leta se namreč vleče to umiranje na obroke Skupine Laško. Banke so na račun obresti in glavnic v tem času “pokasirale” že 140 milijonov! In prav nič ne kaže, da bi se kuri, ki jim v teh gospodarskih razmerah, še praktično edina nosi zlata jajca, odpovedali. Da kura počasi hira, jih ne zanima. Da je od kure odvisnih nekaj tisoč ljudi, še manj. Konec koncev – ko igrate virtualne igrice na laptopih in tablicah, dobite občutek, da glavnega junaka ne moreš ubiti. Tudi če ga, pač pritisneš “start new game” in brez težav začneš znova. Če v realnem življenju stvari pač ne tečejo tako, kot v virtualnih igricah, toliko slabše za življenje, bi najbrž cinično pokomentirali omenjeni japiji.

Če dodamo zapisanemu še dejstvo, da se vsakič, ko želi skupina prodati premoženje, ki ne spada v osnovno dejavnost (Mercator ali mediji) in bi tudi lahko pomenilo rešitev dolžniške spirale, vmeša politka in to prepreči, dobimo dejansko počasen, neuraden stečaj, iz katerega bodo banke potegnile kar največ, ostali delničarji pa kvečjemu dolge nosove.

In naj za konec tiste, ki bi mi želeli poočitati, da (spet) demoniziram bankirje, prijazno spomnim, da je v preteklosti v bankah, ki zdaj izčrpavajo taka podjetja, neka konkretna oseba ali osebe, na podlagi zelo preprostih računov in številk morala vedeti, da bodo podjetja predimenzionirana posojila slej kot prej potopila. In naj prijazno spomnim še na dejstvo, da bo šel denar za pokrivanje teh slabih bančnih posojil, kot drugod po svetu, iz žepov državljank in državljanov.

Jane Panič


Foto: FreeDigitalPhotos.net