Bančna unija

Mojca Kleva Kekuš_official photo


Zadnjih pet let spopadanja z evropsko ekonomsko, finančno in nenazadnje tudi politično krizo je bilo obarvanih predvsem z zgrešeno varčevalno politiko diktirano s strani konservativnih evropskih vlad in Evropske komisije, ki je tem idejam slepo sledila in jih uresničevala. Ob koncu Barrosovega mandata lahko naštejemo kar nekaj nepotrebnih (varčevalnih) ukrepov, ki so za dobrobit naših državljank in državljanov škodljivi. Ne moremo pa mu očitati nedejavnosti pri zastavljanju novih temeljev za stabilizacijo finančnega sektorja.

Reševanje težav bank, ki so več držav pahnile dobesedno na rob bankrota, je v zadnjih letih postala ena ključnih nalog za spopadanje s krizo. Koordinacija med evropskimi institucijami in državami članicami poteka počasi, predvsem, ker je z bančno unijo povezanih ogromno tehničnih detajlov, ki pa morajo biti dogovorjeni vnaprej. Ker se zaključuje mandat tako Evropskega parlamenta kot Evropske komisije nam časa zmanjkuje, zato se ta teden zavezujemo, da se zakonodajne temelje potrdi v naslednjih mesecih.

Z oblikovanjem bančne unije, katere glavni cilj je ponovna okrepitev zaupanja v banke in stabilizacija evroobmočja, govorimo o zgodovinsko največjem projektu EU, po uvedbi skupne valute – evra. Zastavljeni konkretni stebri (enotni nadzorni mehanizem, okvir za sanacijo bank, enotne jamstvene sheme za bančne vloge in enotni reševalni mehanizem z reševalnim skladom) so predpogoj za trajnosten izhod iz krize. Bančni sektor, kot smo ga poznali, je namreč predstavljal epicenter nedavne finančne krize. S predlaganimi spremembami zdaj EU končno stopa korak bliže sistemu, v katerem bodo banke plačale za svoje napake in tvegane posle. Valjenje bremen reševanja bančne krize na davkoplačevalce in davkoplačevalke se mora ustaviti. Vsi namreč vemo, kam je reševanje bank iz javnih proračunov pripeljalo nacionalne deleže državnega dolga.

Urgentnost nove zakonodajne ureditve evropskega bančnega sistema je visoko na prioritetni listi evropskih institucij. V poganjanjih z Evropsko komisijo in predvsem z najbolj glasnimi državami članicami Parlament vztraja na tem, da je potrebno narediti vse za ustavitev tveganega bančništva, prekiniti povezavo med javnimi financami in propadajočimi bankami ter zagotoviti, da bo bančni sektor znova začel služiti svojemu prvotnemu namenu – financiranje realnega gospodarstva za spodbujanje prepotrebne gospodarske rasti.

Prvi del, uvedbo nadzornega mehanizma, imamo zdaj pod streho. Evropski nadzor, ki bo v rokah ECB ključno prispeval k ohranjanju finančne stabilnosti ter odkrivanju tveganj povezanih s sposobnostjo preživetja bank, bo začel delovati prihodnje leto. Prav zaradi novega nadzora bo moralo 130 največjih in sistemskih bank najprej pod drobnogled stresnih testov. In če bodo ugotovljene kapitalske luknje, bodo morale banke najprej same poiskati denar za financiranje le-teh. Strah o tem, da bodo stresni testi v bankah odkrili luknje večje od pričakovanih, sama vidim kot nepošteno obliko zavlačevanja. Če luknje res imamo in če so te celo večje od pričakovanega, potem je še bolj pomembno da jih pravočasno zakrpamo, saj na trhlih temeljih ne bomo zmožni zgraditi nič kaj bolj verodostojnega in transparentnega sistema. Je pa jasno, da ob nadzornem mehanizmu nujno potrebujemo tudi izvajanje evropskih pravil za sanacijo in likvidacijo bank.

Mentaliteta, da moramo prav vsako, še tako porozno in tvegano banko, obdržati pri življenju, in to z davkoplačevalskim denarjem, me ne prepriča. Jedro projekta bančne unije postaja enotni mehanizem za reševanje, s katerim lahko zagotovimo, da se bo banke, ki se znajdejo v hudih težavah, upravljalo z minimalnimi stroški za davkoplačevalce in realni sektor. Tu, pri politiki »bail-in« smo glede pravil reševanja v Parlamentu nepopustljivi – najprej lastniki in delničarji, nato upniki ter kot zadnji veliki varčevalci z več kot 100.000 evri na računu. Vse vloge, nižje od tega zneska, ostajajo nedotakljive in popolnoma zavarovane. “Bail-in” tako postaja ključno orodje bančne unije. S tem, ko sistem “bail-in” simulira kako bi upniki utrpeli izgubo, če bi banka šla v stečaj, se zmanjšuje vrednost in količino obveznosti propadle banke. S tem se izognemo temu, da bi na koncu davkoplačevalke in davkoplačevalci morali zagotavljati sredstva za kritje teh obveznosti.

Pravila, kdo in kdaj bo tisti nadzorni organ, ki bo ugotovil in odločil katera banka v težavah potrebuje sanacijo, so trenutno še vedno ena najbolj spornih točk razprave. S strani Parlamenta je ključno predvsem to, da se zagotovi demokratična legitimnost in odgovornost sprejetih odločitev enotnega odbora za reševanje, ki naj bi ga sestavljali tako predstavniki ECB in Evropske komisije, kot tudi nacionalnih organov.

Imenovanje izvršnega direktorja enotnega odbora za reševanje in njegovega namestnika mora potekati pregledno in z jasno udeležbo Evropskega parlamenta. Glede vloge Komisije in Parlamenta v tem sistemu, evropske poslanke in poslanci ne mislimo popuščati. Sistema, kjer bi vse vajeti predali v roke ECB in le državam članicam, kot si ga želijo nekateri nacionalni politični veljaki, ne bomo podprli. Predvsem pa ne bomo popustili ob zahtevah za hitro vzpostavitev sklada za reševanje, saj lahko prav s takim skladom zapečatimo bančno unijo kot mehanizem, kjer bančniki dejansko odgovarjajo za svoja dejanja. Le z enotnim skladom za reševanje bank, financiranim s strani bank, na osnovi njihovega rizičnega profila, lahko zagotovimo prekinitev nevarne povezave med državami in njihovimi bankami.

Pot do ustanovitve bančne unije je zapletena. Za preprečevanje morebitnih bančnih kriz v prihodnosti se mora razčistiti še veliko pomembnih zakonodajnih detajlov. A brez vprašanje je bančna unija končno pravi korak v smeri sanacije enega glavnih razlogov za krizo v Evropi. Upam, da se bodo politične zaobljube spremenile v konkretna dejanja, saj bi takšen način reševanja bank potrebovali že včeraj. Vprašanje je, če bi bila Slovenija danes v isti situaciji, če bi že pred leti delovali vsaj osnovni stebri bančne unije.


Mojca Kleva Kekuš, evropska poslanka