Anže Kopitar: »Večere preživljam z novim članom družine«



Ko sem se s predstavnikom za stike javnostjo dogovarjala za intervju z najboljšim slovenskim hokejistom, me je najprej vprašal, s katerim Kopitarjem se želim pogovarjati. »Pa menda ne s tistim, ki sodi čevlje,« sem mu v na pol smehu odvrnila. »Z Anžetom, seveda!« A moj odgovor je vse prej kot samoumeven. Poleg Anžeta in njegovega očeta – trenerja slovenske hokejske reprezentance Matjaža Kopitarja – je trenutno vroče železo tudi brat Gašper. Trije Kopitarji, ki v slogu slovenskih športnikov s svojim izjemnim delom mečejo lepšo luč na malo podalpsko deželico.


kopitar2


Hokej je vaše življenje in ta šport vam je bil v nekem pogledu pravzaprav položen v zibko, če ne drugače, pa že zaradi dejstva, da prihajate z Jesenic.
Ja, mislim, da je res tako. Že moj oče je igral hokej, tako da meni vsekakor ni bilo težko začeti. In enkrat, ko sem začel, ni bilo več težko nadaljevati. Ker sem samega sebe zelo hitro videl v hokeju. Na začetku je bila radovednost, nato pa sem vedno bolj ostajal v tem športu. Vedno bolj me je srkal vase.

Starši velikokrat svoje neosvojene zastavljene cilje skušajo doseči skozi otrokovo delovanje. Ste kdaj tudi vi na takšen način občutili očetov pritisk?
Ne, nikoli. Ker mislim, da pritisk sploh ni bil potreben. Sam sem si namreč zadajal visoke cilje, tudi nikoli nisem pomislil, da bi prenehal z igranjem hokeja. Tako očetu niti ni bilo treba izvajati nobenega pritiska, saj je bila moja želja po uspehu in dosegu ciljev močnejša.

Oče vas je tudi treniral. Kakšen je bil kot trener?
Zelo strog, zelo intenziven. Ravno oče pa ima pravzaprav veliko, če ne kar vse zasluge v moji hokejski karieri.

Pa je kdaj popuščal, ravnal drugače, kot z ostalimi igralci?
Popuščanja ni bilo. Če je bilo kaj drugače, je bilo to, da je mene najbolj ozmerjal. Mene je verjetno najbolj gnal, nikoli mi ni popuščal.

In ko smo ravno pri ekipnem športu. Koliko je pomemben individualen duh v kolektivnem športu?
Nekaj individualnosti je sigurno tudi v ekipnem športu, ampak mislim, da se zalomi, če ta ego oz. individualizem preseže kolektivnost. Mislim, da mora biti neko ravnovesje oz. 95 % kolektive. Nekaj prostora sicer ostaja za individualizem tudi v kolektivnem športu, ampak menim, da je ključno dobro ravnovesje.

Zanimivo se mi namreč zdi, da kljub naravi kolektivnega športa – govorim za vse ekipne športe – vedno nekdo še osvoji poseben individualen naziv, nagrado, skratka, vedno je nek posameznik bolj izpostavljen.
Ja, mogoče res. Ampak mislim, da se vsak posameznik, ki dobi nagrado za najboljšega igralca, strelca, vratarja oz. karkoli že je, zaveda, da te nagrade brez soigralcev ne bi bilo. No, vsaj iz svojih izkušenj lahko to trdim.

Pri 16-ih letih ste že odšli na Švedsko igrati hokej. Pri teh letih se večina pubertetnikov komaj začenja zavedati svojega obstoja. Kako ste to dojemali? Se vam ni zdela to precej hitra osamosvojitev, ločitev od svoje družine?
Nedvomno sem moral odrasti malce hitreje kot ostali najstniki, ampak to me je samo naredilo močnejšega, zrelejšega. Tako, da če bi se moral še enkrat odločiti, bi se odločil za enako pot.

Mnogi sanjajo sanje, vi jih živite, saj ste si že od malih nog želeli priti v NHL, a vendar… Ste dejansko verjeli, da vam to lahko uspe?
Na začetku so to bile res samo sanje. Potem pa sem odšel na Švedsko, imel nabor in bil izbran v 1. krogu. Takrat sem začel resnično verjeti, da se to dejansko lahko zgodi. In ja, na srečo, meni se je to zgodilo.

Katere oz. kakšne osebnostne lastnosti in kaj vse je še potrebno po vašem mnenju in v kakšnem razmerju, da nadebuden otrok, ki igra hokej pozimi na domačem ribniku, odraste v igralca NHL, ki v rokah drži Stanleyev pokal?
Kot najpomembnejši dejavnik vidim ljubezen do športa, s katerim se ukvarjaš, zatem pa ogromno trdega dela. Pomembno vlogo v doseganju rezultatov, menim, da odigra tudi visok odstotek kakšnih genov oz. spretnosti pri športu, v mojem primeru hokeju. Menim, da je prava mešanica vsega skupaj končni rezultat.


kopitar3


Pa se malce dotakniva še življenja čez lužo. Koliko se razlikuje od našega, kako ste vi to občutili, kateri so bili prvi šoki?
Glede na to, da je tukaj, v Los Angelesu, 12 milijonov prebivalcev, je že to tisti začetni šok, ko prideš iz majhnega mesta oz. najprej z Jesenic in potem iz Södertälja, ki ima 50.000 ali pa 100.000 prebivalcev, je že to vsekakor šok. Potem je tudi drugačna kultura, drug kontinent, drug jezik itn, ampak menim, da sem se na te dejavnike kar relativno hitro navadil.

V nekem intervjuju ste dejali, da dekleta v Ameriki luknjajo kondome, z namenom, da uspešne športnike zavedejo in si zagotovijo preživnino do konca življenja. Kako športniki prepoznate taka dekleta? Je sploh mogoče spoznati dekle, ne da bi pomislil na nastavljeno past?
Jaz sem imel sicer srečo, saj sem svoje dekle spoznal še preden sem uspel, tako da s tem nisem imel in tudi nimam problema. Je pa res kar malce grozljivo, ko pomislim, kaj vse se dogaja. Nekaj pasti so doprinesli tudi razni mediji – Facebook, Twitter in podobno… Res je kar malce strašljivo, ko vidiš, kaj vse se lahko zgodi, če nisi dovolj pozoren. Tukaj imamo sicer tudi poseben sestanek z Ligo oz. z našim sindikatom, ki nas opozarja na to, da moramo biti pazljivi. Vsekakor sama opozorila niso dovolj in nenazadnje si na koncu vedno sam odgovoren za nastale posledice.

In kako poteka povprečen dan v življenju profesionalnega igralca hokeja?
Povprečen dan se začne z dopoldanskim treningom, ko imamo dobro urico potenja na ledu in potem še pol ure v telovadnici. Ko pridem domov, je po navadi kosilo že pripravljeno, z mamine strani ali strani dekleta. Popoldne si privoščim krajši počitek, proti večeru pa vedno prija še kakšen sprehod z novim članom družine.

Hmmm…novim članom?
(smeh) Da ne bo prihajalo do napačnih interpretacij. V družini imamo novega psička, ki je zdajle star deset tednov in je še zelo razigran ter seveda potrebuje veliko pozornosti.

Kaj pa Stanleyev pokal? Kako bi opisali asociacijo s tremi besedami?
Veselje, sanje, delo.

Imate pa tudi mlajšega brata Gašperja, s katerim se bojda izjemno dobro razumeta, prav tako je odličen hokejist. A ob vseh vaših dosežkih mu najbrž ni bilo najlažje v življenju?
Mislim, da mu res ni bilo oz. težko rečem, kako je, če se postaviš na njegovo stran, v njegovo kožo. Ampak jaz od njega resnično ne morem pričakovati nič več, ker je res zelo dober brat in prav nikoli ni bilo nobene zavisti med nama. Še vedno imava enako razmerje, kot sva ga imela nekoč, kot ga imava že od malih nog. Še vedno si zelo rad pomagava, tako da upam in si želim, da bi bilo tako še naprej.

Ljubiteljsko se ukvarjate tudi z golfom. Oče je v nekem intervjuju dejal, da ste nadarjeni za šport in da bi lahko trenirali kar koli bi želeli. Razmišljate kaj tudi o poklicni golf karieri?
O poklicni sicer ne, ampak amatersko se bom pa še naprej ukvarjal s tem športom. No, ne ravno čisto na amaterski ravni, ampak prav profesionalno pa tudi ne. Lahko se tudi malce pohvalim, da mi gre že boljše, vedno pa bi lahko šlo še boljše. Vsekakor pa se bom trenutno še vedno držal hokejske palice, ne morem pa reči, kaj bo prišlo po hokejski karieri. Je še čas za razmislek.

Pripravljate pa tudi razne dobrodelne projekte, s katerimi lajšate življenje otrok iz socialno ogroženih družin. Od kod ideja?
Ne vem. Velikokrat sem že pomislil na to, da bi pomagal in komu bi lahko pomagal. Menim, da je trenutno najboljše pomagati najmlajšim, saj se vsi zavedamo, da na mladih svet stoji. Tako da, če jim omogočiš kakšno izobrazbo ali počitnice več, mislim, da so zares hvaležna publika. Saj ne, da starejši ne bi bili hvaležni za pomoč, ampak mislim, da gre zadeva z otroki v pravo smer in res upam, da bom lahko še naprej pomagal.

Ali je tudi v profesionalnem hokeju opaziti zasuk k varstvu okolja, recimo na nivoju NHL ali pa, recimo, klubov? Za izdelavo ledu se najbrž porabi veliko vode…
Hmmm, za to pa jaz nisem pravi naslov, saj ne vem, kakšno vodo uporabljamo za izdelavo ledu. Vem pa, da recikliramo plastenke, ki jih uporabljamo znotraj garderobe, torej na in po treningih.


Žana Leskovar, marec 2013
138. pogovor