Andrej Čuš: “Diplomskega dela nisem prepisal”



Andrej Čuš je z dvaindvajsetimi leti postal poslanec Državnega zbora (DZ) Republike Slovenije. Je najmlajši poslanec v zgodovini poslanskega foruma samostojne Slovenije. S političnem udejstvovanjem je pričel že kot dijak. Poslanski sedež, tako pravi, si je priboril s trdim delom. V parlamentu je član odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino, odbora za obrambo, odbora za zadeve Evropske unije in podpredsednik odbora za kulturo. Ptujčan je hkrati tudi predsednik podmladka SDS in zagrizen judoist. Za Razleglej.se je spregovoril o izpolnjevanju svojih predvolilnih obljub, o davkih in predsodkih, prihodnosti mladine pri nas, sfiženi implementaciji Bolonjske reforme visokega šolstva na Slovenskem, judu, plagiatorstvu ter prihodnji širitvi EU.

cus2


Kako človek postane najmlajši poslanec v zgodovini sestave slovenskega DZ?
Delo, delo in še enkrat delo. Povem lahko, da sem aktiven že od tretjega letnika srednje šole, ko sem prevzel vodenje lokalne dijaške sekcije pri študentskem klubu na Ptuju. Na podlagi zelo angažiranega dela na področju problematike dijakov sem bil v četrtem letniku izvoljen za predsednika Dijaške organizacije Slovenije. V istem letu sem postal tudi član sveta Vlade RS za mladino, kjer smo sprejemali zakonodajo s področja mladih in ostal kar nekaj časa aktiven v študentski politiki. Eno leto sem bil predsednik lokalnega študentskega kluba, ko sem se odločil vstopiti v strankarsko politiko. Mladi se premalo zavedajo, da je stvari mogoče spremeniti, da je svet mogoče izboljšati. Seveda nisi takoj kar poslanec, v to je treba vložiti veliko dela. Ljudje delo za skupno dobro prepoznajo in nagradijo.

Kako na vas gledajo starejši kolegi v DZ? Vam mladost kdaj, predvsem zaradi predsodkov, povzroča težave?
No, težje je bilo poslanec postati. Spomnim se kampanje od vrat do vrat, star pa sem bil 21 let. Po nekaj dneh kampanje sem bil primoran se povsem navaditi na raznorazne komentarje in se zdaj z njimi sploh več ne obremenjujem. Mladi se moramo bolj družbeno vključiti v dogajanje in to tudi na najvišjih nivojih politike. Vesel sem, da je v DZ kar nekaj mladih in upam, da bo se ta trend nadaljeval tudi v prihodnje.

Predlog Resolucije o nacionalnem programu za mladino 2013–2022, ki ste ga nedavno tega sprejeli na Odboru DZ za izobraževanje, znanost, šport in mladino med drugim predvideva izboljšanje javnih politik omogočanja hitrega in ustreznega vstopa mladih na trg dela. Kateri ukrepi za dosego teh ciljev bi bili trenutno najbolj primerni?
Resolucijo trenutno predstavljajo po Sloveniji, v kratkem pa bo v DZ potekala javna predstavitev mnenj, za katero upam, da se je bo udeležilo čim več mladih. Te resolucije so sicer zadovoljivo napisane, morajo pa jim slediti konkretni ukrepi. Potrebujemo zagon gospodarstva, razbremenitev plač in gospodarstva ter sistemske ukrepe. Spodbude in sofinanciranje zaposlovanja mladih je sicer ukrep, ki žal ni dolgoročen, saj se po 6, 12 ali 18 mesecih to obdobje preneha.

Polovica slovenskih devetnajstletnikov študira, skoraj tretjini študentov spodrsne že v prvem letniku, v povprečju pa potrebujejo do diplome dobrih šest let. Zdi se, da je študij pri nas tako zahteven a Univerza v Ljubljani se še ni uspela uvrstiti na dve od treh najbolj upoštevanih lestvic najboljših 500 univerz sveta. So šolnine instrument s katerim lahko presekamo ta absurd?
Zame so šolnine skrajni ukrep. Prepričan sem, da je dovolj manevrskega prostora v obstoječem sistemu. Le bolj dosledni moramo postati pri obveznostih, študentje se morajo pričeti zavedati, da so na drugi strani pravic, ki jih prinaša status študenta, tudi obveznosti. Predvsem ta, da redno študirajo. Podaljševanje študentskih statusov je državo v preteklih letih stalo milijone. Ne bi bilo pošteno, da bi morali tisti, ki redno izpolnjujejo svoje obveznosti, plačevati za tiste, ki študija ne jemljejo resno.

V že prej omenjeni resoluciji si prizadevate za spodbujanje skrajševanja dobe študija. Zavoljo nedavne reforme visokega šolstva v Sloveniji morajo danes mladi za pridobitev sedme stopnje izobrazbe opraviti petletni študij. Še nedavno tega so bila za to stopnjo izobrazbe potrebna štiri leta. S to reform smo v Sloveniji uspeli podaljšati dobo študija za najmanj eno leto.
Vaša ugotovitev drži. Gre sicer za splošno napisan cilj, pri katerem s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport nisem dobil nobene konkretne informacije. Je pa dejstvo, da se je bolonjska reforma v Sloveniji precej sfižila.

Kakšna je bila Vaša študijska pot? Koliko let ste gulili univerzitetne klopi? Ste diplomsko delo prepisali?
Na prvi stopnji sem diplomiral na Fakulteti za uporabne družbene študije z diplomskim delom »Inovativni pristopi v boju proti korupciji v javni upravi v Republiki Sloveniji«. Zdaj nadaljujem s študijem na drugi bolonjski stopnji, prav tako na Fakulteti za uporabne družbene študije. Predvidevam, da bom magistriral do junija 2014. Diplomskega dela nisem prepisal, tako da nimam nikakršnih težav.

Kaj je primerna kazen za plagiatorje na uradniških in visokih političnih položajih v Ljubljani in Bruslju?
Očitno si v Ljubljani za to nagrajen, v Bruslju pa veljajo drugačni standardi.

Podpirate nadaljnjo širitev EU? Turčija že dlje časa trka na vrata, države nekdanje Jugoslavije so pripravljene žrtvovati marsikaj za vstop v skupino.
Vprašanje širjenja EU je seveda zelo pomembno, a bi opozoril, da je potrebno spregovoriti tudi o odnosu do EU in njeni prihodnosti. Prihodnost Slovenije mora biti v EU in temu se mora prilagoditi tudi naša zunanja politika, na tem področju imamo res veliko rezerv in zastarelo strategijo. Sam podpiram širitev EU. Smo si pa za svoje težave in to, da smo v preteklosti zapravili več, kot smo zaslužili, krivi sami.

Vprašanje, ali je varčevanje res pravo orožje proti trenutni krizi ali zgolj orodje bogatih za zatiranje revnih, dnevno odmeva na bruseljskih hodnikih. Načelno zagovarjate stroge varčevalne ukrepe, zmanjševanje državnih aparatov ali ste mnenja, da bi morali Unija in Slovenija razplamteti gospodarstvo s finančnimi spodbudami?
Seveda je potrebno nižati stroške, saj so slovensko krizo v največji meri plačali in še jo plačujejo gospodarstvo in pa mladi. Ukrepi vlade Janeza Janševe so bili usklajeni z vsemi socialnimi partnerji, ukrepi vlade Alenke Bratušek pa so usmerjeni predvsem v varovanje privilegijev in tistih, ki na ideoloških lovorikah živijo kot bogovi. Reforme vlade Janeza Janše so predvidevale tudi korake za zagon gospodarstva, predvsem v obliki spodbud in olajšav, zdaj pa imamo povsem nasprotno situacijo. Vsak teden vlade Alenke Bratušek nam prinese kak nov davek ali pa njihovo višanje, ki posel hromi in izganja iz države.

Vaša volilna kampanja je slonela tudi na boju za razvoj ruralne Slovenije in subsidiarnost. Kaj se dogaja s slovenskimi pokrajinami?
Slovenske pokrajine so v predalih ministra Viranta. Na to temo smo že imeli referendum. Statistika razkriva, da dobi že tako najbolj razvit center Slovenije še vedno največ denarja. Podravska regije, ki obsega MO Maribor, MO Ptuj ter tudi občino Ormož je dobila v letu 2011 šest odstotkov, celotna Koroška regija slabe tri odstotke, center Slovenije pa skoraj 70 odstotkov vseh sredstev. Težko bi rekli, da je to korektno, po drugi strani pa vlada iz centra, torej vlada Alenke Bratušek, sprejema vse možne ukrepe, ki so naperjeni proti slovenskemu podeželju.

Obljubljali ste tudi osebno prizadevanje za skupne seje županov Spodnjega Podravja, izboljšanje osnovne infrastrukture v Spodnjem Podravju in strateško razvojne projekte v Spodnjem Podravju. Kako napreduje izpolnjevanje obljub?
Trenutno potekajo mesečni kolegiji županov Spodnjega Podravja, ki se jih udeležujem tudi sam in to z veliko mero odgovornosti. Prisluhniti želim tudi prebivalcem manjših krajev in občin, zato sem v večih že odprl poslanske pisarne, denimo v občinah Markovci, Kidričevo in Dornava. V prihodnje želim odpreti še kakšno, predvsem na Ptuju. V pol leta kar sem poslanec sem zastavil 14 poslanskih vprašanj in pobud, predvsem s področja mladih in Spodnjega Podravja. Ni skrivnost, da sem se največ posvečal avtocestnemu odseku Draženci- Gruškovje.

Osvojili ste nemalo odličij na judo tekmovanjih. Ste kimono obesili na klin in oblečete le še suknjič?
Če sem iskren, sem zadnjih nekaj mesecev rekreacijo preveč zanemaril. Kimono sem ravno te dni spet oblekel in nameravam trenirati predvsem zase. Za tekmovalni šport enostavno ni časa. Mi je pa judo v 13 letih intenzivnega treniranja prinesel ogromno izkušenj in poznanstev ter znanj, zato sem se aktivneje posvetil delovanju v klubu.

AK

September 2013, 146. pogovor


Foto: osebni arhiv