Ana Šinkovec: »Slovenci smo lahko resnično srečni.«



Ana Šinkovec je nase opozorila pri rosnih 10-ih letih, ko je imela svoj prvi solistični recital v Cankarjevem domu v Ljubljani, na katerem je igrala Beethovnovo Sonato op.13 in Chopinovo polonezo op.posth v gis-molu med drugimi skladbami. Številni skladatelji so se ji doslej vsedli v srce, posebno mesto pa v njenem glasbenem izboru zasedata Frederic Chopin in Sergej Rahmaninov. O glasbi, na takšen in drugačen način, ter še o čem, pa smo se nedavno pogovarjali v enem od prijetnih ljubljanskih okolij.


Ravno si se vrnila iz tujine, kmalu spet zapuščaš Slovenijo. Kaj te vleče v druge države?
Kaj me ne? (smeh). To je v mojem poslu nujno, brez tega ne gre. Mislim, da se, česar koli se danes lotevaš, na eno majhno državo, kakršna je Slovenija, ne moreš omejiti. Pomembno namreč je, da nenehno rasteš, spoznavaš nove ljudi, nove koncepte …

Čeprav ti je tujina pomembna, te kljub vsemu še vedno vleče v domovino. Kaj ti pomeni dežela na sončni strani Alp? Nekakšno bazo, izhodišče?
Absolutno. Vedno znova, saj sem se tukaj rodila, to bo vedno moj dom. Slovenija je, kar se tiče same kakovosti življenja in vsakdanjih izhodišč, super. Več kot si v tujini, bolj se tega v sebi zavedaš. Ljudem, ki živijo na severu, kar sem spoznala še posebej lani na seminarju v Toskani, kjer je bilo veliko Švedov, Rusov in drugih, je nepredstavljivo, da se je mogoče v dobre pol ure zapeljati na morje ali se odločiti za sprostitev v gorah. Slovenci smo lahko resnično srečni. Mislim, da tudi smo, a tega ne znamo na glas povedati. Želim si, da bi lahko tukaj naprej ustvarjala, počela stvari, ki si jih želim. Predvsem pa si tudi želim, da bi bila Slovenija sposobna narediti miselni preskok. Izhodišča imamo namreč res dobra, imamo lepo naravo, rodili smo se res na srečnem koncu Zemlje.

Kje po tvojem leži problem? Gre za problem miselnosti in premajhne odprtosti Slovenije?
Mislim, da se nam pozna problem izročila v genih, tistega, kar dedujemo od prejšnih generacij. Ne upamo si biti srečni ali zadovoljni vsak dan. Zato potrebuješ precej poguma, da postaneš zadovoljen sam s sabo.

Tvoje razmišljanje se razlikuje od povprečja. Kako je nanj vplivalo šolanje v tujini?
Vsako učenje je koristno. Morda v danem trenutku ob težkih življenjskih preizkušnjah ne znamo oz ne moremo razumeti, zakaj smo na preizkušnji, a je vsaka takšna zadeva pomembna izkušnja. Šele kasneje vidiš, da se lahko prav iz vsake stvari nekaj naučiš in tako tudi rasteš kot človek.

Kdaj si spoznala, da moraš oditi v tujino, ker se želiš nečesa dodatno naučiti, se izpopolniti?
Uh, ne vem, če sem to sama opazila. To je bilo očitno že od samega začetka. V mojem konkretnem primeru je bilo tako že od drugega razreda osnovne šole na različnih seminarjih ruskih in nemških profesorjev. Učenje glasbe je res učenje načina razmišljanja, interpretiranja, razumevanja in slišanja.

Kot rečeno, si imela kot desetletna deklica svoj prvi solistični nastop v Cankarjevem domu. Kakšne občutke ti je tedaj vzbujal oder?
Ne vem. To ni bilo nič posebnega. V bistvu, ko si mlajši, teh stvari niti ne dojemaš kot stres. To je bilo zame nekaj samoumevnega, vedoč da mi gre dobro pri uri, doma. Tako je bilo logično, da bom nastopala tudi pred publiko. Vse skupaj je bilo zelo naravno.

Kdo pa te je navdušil za klavir in zakaj prav ta inštrument?
Bilo je preprosto. Imeli smo ga doma. Oče mi je nekaj pokazal, jaz pa sem ponovila za njim. Bilo je torej nekaj povsem spontanega.

Kateri izmed vseh dosedanjih nastopov – bodisi solistični nastop v Cankarjevem domu bodisi številni nastopi tako doma kot v tujini – ti je najbolj ostal v spominu?
Težko je izbrati samo enega, ker ima vsak neko zgodbo. Zagotovo so nastopi z orkestrom posebno doživetje, kot je bil na primer diplomski koncert s Slovensko filharmonijo. Moram pa omeniti tudi lanski koncert, prvi po poškodbi roke, s Poljskim kvintetom, ko so mi ljudje po koncertu čestitali s solzami v očeh. Vse to so posebna doživetja.


ana-sinkovec


Koliko časa dnevno nameniš igranju klavirja?
Vse moje življenje je prepleteno s tem, da se učim in razmišljam, kaj sploh hočem, zakaj vse to sploh počnem. Dnevno poskušam za klavirjem preživeti pet ur, čeprav mi to vselej ne uspe, a se trudim. Pred pomembnejšimi dogodki klavirju posvetim tudi več, osem ur, ampak več pa res nikoli.

Na katerem odru, v kateri koncertni dvorani si v prihodnje želiš igrati?
Poseben užitek bi bil igrati v koncertni dvorani Palau de la Musica Catalana v Barceloni, ker je čarobna. Obiskovalci imajo dejansko priložnost preseliti se v nek drug svet. Sicer niti ni toliko pomembno, kje igraš, temveč kaj dejansko daš publiki. Res pa je, da imajo vse velikozveneče dvorane po vsem svetu svojo izpoved.

Kako bi ocenila odziv publike doma ali v tujini? S katero se lahko najbolj identificiraš, jo začutiš?
S publiko se najbolj identificiraš takrat, ko lahko daš 100 odstotkov od sebe. Ni pomembno, kje se to zgodi. Res pa je, da je na velikih odrih doživetje večje, večja je energija, več je ljudi, ki spremlja koncert. Bistveno je, kot rečeno, to, kar sam daš od sebe. Res pa je, da je na ozkousmerjenih dogodkih, kot so posamezna tekmovanja, mogoče čutiti napetost. Če si kot izvajalec občutljiv kar se tega tiče, je to lahko nekoliko nerodna reč. Začutiš lahko, da ti ljudje niso prišli zares prisluhnit, kar je bistvo glasbe, temveč da bi te ocenjevali. V svojem bistvu glasba in tekmovanje ne gresta namreč ravno skupaj.

Katera znamka klavirja je po tvojem mnenju tista, iz katere lahko izvabiš še poseben zvok?
Vsaka ima neke svoje prednosti pač glede na obdobje. Za nemške romantike romantikov, je npr. Steinway briljanten. Prednosti, ki jih je potrebno slišati, so številne.

Klavir Fazioli si promovirala tudi na svoji strani na Facebooku. Si morda že obiskala delavnico, kjer si si ogledala proces nastajanja klavirja?
Nisem še. Komaj čakam, da si enkrat vzamem čas na poti v Bergamo. V kraju Sacile blizu Benetk si je namreč mogoče ogledati celoten potek. Impresivna je sama osebna izkušnja gospoda Paola Faziolija, ki ima 70 let in je sklenil narediti še boljši klavir od Steinwaya. Fazioli je ustanovil leta 1981, podjetje je relativno mlado, a gospodu je uspelo narediti resnično vrhunski inštrument.

Ste ga imeli na voljo tudi na Akademiji za glasbo?
Da. Enega imamo v dvorani. Sama sem sicer prišla v stik s Faziolijem, ko sem bila stara 16 let, s Srednjo glasbeno šolo smo koncert z orkestrom in v Festivalni dvorani, takrat sem prvič začutila, da je Fazioli nekaj posebnega.

Bi imela Faziolijev klavir tudi doma?
(Smeh).

Kot sem prebral, sta ti med skladatelji Chopin in Rahmaninov še posebej pri srcu?
Ponavadi ti je najljubši tisti skladatelj, s katerim se v določenem obdobju dane izjave največ ukvarjaš. Na začetku sem se veliko ukvarjala s Chopinom, čigar glasba je resnično lepa. Sedaj sem morda že naredila korak naprej. Trenutno se veliko ukvarjam s Schumannom in ruskimi skladatelji. Veliko berem o ruski zgodovini in skušam razumeti, kakšen je bil njihov konceptualni miselni svet.

Poleg izobraževanja v tujini si veliko sodelovala s tujimi in domačimi pianisti. Te je mogoče kdo med njimi s svojo interpretacijo posebej pritegnil?
Vzor? Hmm. Daleč, daleč pred vsem živečimi je Martha Argerich s svojim intelektom in svojo senzibilnostjo. Ne manjka ji nobena komponenta osebnosti in za to ima po mojem mnenju vso potrebno za manifestacijo vsega, kar se v glasbi skriva. Drugače pa ima vsak pianist svojo osebnost, svoje kvalitete, ki prihajajo na dan v njegovi glasbi. Velik vtis je name napravil tudi Aldo Ciccolini. Veselim se priložnosti, da ju morda osebno srečam. Poleg njiju jih je še veliko, saj ima vsak svoj pristop. Osebno pa me zelo impresionira tudi, zlasti od kar zadnja dva meseca delam z njim, ameriški pianist ruskega porekla Evgen Indjic, ter tudi Vladimir Ogarkov, ki pa je relativno neznano ime. Ravno zadnjič sva govorila o tem, za kaj nima odmevnejše svetovne kariere, saj igra kot veliki Horowitz, vendar so mu namreč njegove socialne okoliščine, kot je pomanjkanje sredstev, to onemogočile.

Če sva se prej že dotaknila klasike. Zaigraš kdaj katero izmed sodobnih skladb ali pesmi?
Že od malega prepevam balade. Za dušo, ja, včasih. Tudi vmes, kadar vadiš, ne moreš biti skozi resen, vmes potrebuješ tudi sprostitev in zabavo. Naj ob tem omenim Victorja Borgeja, zame genialnega glasbenika in stand up komika, katerega posnetki so na voljo tudi na Youtube.

Naj pa sam omenim skupino Terrafolk – zanimiv primer skupine, ki se zna pohecati iz sebe in iz glasbe. S svojim pristopom dejansko izstopa.
To je najbolj pomembno, da znaš v to, kar delaš, vključevati v humor, da se znaš nasmejati na svoj račun, to te tudi dela primernega za to, kar delaš.

In kaj meniš o kolegih, pri katerih je vse to videti kot neka zelo zaprta zadeva, ki mora potekati po točno določenih smernicah, nekako elitistično?
To je razmišljanje preteklosti. Samo to. Nič drugega si ne mislim.

Si sicer na svoji poti v tujino imela podporo?
Zmeraj sem čutila podporo doma, prejemala sem tudi štipendije, najprej Zoisovo, kasneje pa štipendijo ministrstva za kulturo za podiplomski študij v tujini, za katero pa sem se morala dejansko boriti, da sem jo dobila.

Pa te je na prvih nastopih v tujini kdo spremljal?
V bistvu se je vse začelo z desetdnevnimi seminarji vsako poletje. Posamezna slovenska glasbena šola jih je organizirala vsako poletje, česar je sedaj žal manj. Lahko pa se zgodi, da, v kolikor si res dober, prejmeš povabilo profesorja na naslednji t.i. »masterclass«. Večina jih ima namreč zraven še kakšen koncert in potem se zadeva nadaljuje. Veliko je potrebno delati na temu, da skušaš povsod, kamor greš, najti povezavo za naprej. Brez tega ne gre.

Nameravaš v prihodnje svoje znanje predajati naprej mladim?
Seveda, tega se zelo veselim. To je smisel vsega. Že sedaj si z mlajšimi kolegi, pa tudi s starejšimi rada izmenjujem mnenja, poslušamo drug drugega, česar nam je manjkalo, ko smo bili mlajši in smo se držali vsak zase. Zakaj je bilo tako? Mogoče, ker smo videli takšen vzor pri starejših? V svetu glasbe tako ne gre. Sedaj je na nas, mladih, da se učimo tega sodelovanja, povezovanja. Le če bomo podpirali drug drugega, lahko kam pridemo. To ni majhen rokav reke, v kateri plavamo, to je ogromno morje, kjer je konkurenca ogromna. Naj spomnim na kitajskega pianista Lang Langa, ki je za igranje klavirja navdušil 40 milijonov Kitajcev. Na tem mestu pa je potrebno dodati tudi, da sicer na Kitajskem delajo na ogromnem reperetoarju, kjer je v ospredju bolj kot miselna fizična aktivnost samega igranja.

Pa je mogoče hitro zaznati ali človek dela s srcem ali po nareku?
Mislim, da. To se začuti. Ali kot poslušalec še naslednji dan premišljuješ o koncertu, pa niti ne veš točno, zakaj takrat je imel koncert tisto pravo, presežno vrednost.

Na kakšen način se dogovarjaš za nastope doma ali v tujini? S pomočje agencije ali sama?
Vprašajte me to čez nekaj let (smeh). No, je težko. Zaenkrat sem še na začetku poti. Dobila sem sicer potrebna znanja, da razumem, kako sploh funkcionira ta svet. Skušam najti svoje mesto. Iščem kontakte. Zagotovo je nujno potrebno, da najdem čim več ljudi, ki odločajo o programih, organizirajo večje festivale, in si pridobim njihovo zaupanje. Res pa je, da so vse stvari že vse za dve leti vnaprej dogovorjene. Tako se sedaj dogovarjam že za leto 2013.

Kar zahtevno, kaj?
Ja, ja. To je tako, življenjski projekt oz način življenja, brez časovnih omejitev.

Kaj ti zapolnjuje preostanek dneva?
Nedavno sem razmišljala o stvarih, ki jih počneš, ker te veselijo, spet druge pa, ker te izpolnjujejo. Glasba me vsekakor izpolnjuje. Počnem veliko stvari, morda celo kakšno preveč. Razmišljam o tem, da se še česa novega naučim. Izjemno rada imam tudi šport, ki mi resnično ponudi možnost za »odklop«. Sicer pa rada berem, se družim s prijatelji. Skratka, povsem normalne stvari, ki jih posameznik potrebuje, da se počuti v ravnovesju.

Omenila si šport. Si adrenalinski tip?
Tudi pri športu morda potrebujem nek izziv. V bistvu imam rada različne športe – tenis, badminton, plavanje in rolanje. Po lanski poškodbi sem se namreč zamislila, da agresivni športi ne gredo skupaj z mojim poklicem, tako da sem jih raje precej omejila.

Kaj se je dejansko zgodilo?
Poškodovala sem si roko. Morda zaradi precejšne nepreudarnosti, forsiranja samega sebe pride do poškodb, bolezni. Ampak danes sem hvaležna, da se mi je to zgodilo.

Vsaka poškodba zahteva počitek. Koliko časa si sama potrebovala za popolno okrevanje?
Da sem se spet počutila suvereno, sem potrebovala pol leta. Moram pa poudariti, da sem imela izjemno srečo, da sem potrebovala tako malo časa. Prvi nastop po poškodbi sem odigrala že po 3 mesecih od poškodbe. Izjemno mi je pomagala terapija pri kitajskemu strokovnjaku, dr. Li Furu. Naša tradicionalna terapija mi je vsekakor sicer zelo pomagala, ampak se morda malo preveč omejuje na prag bolečine. Ob prvem razgibavanju so mi tekle solze, ampak dr. Li mi je vrnil 100-odstotno prožnost zapestja. Brez njega bi se verjetno to zgodilo še kasneje. Res pa je tudi, da sem si resnično želela, da »dobim roko čim prej nazaj«.

Na portalu razglej.se vsakega sogovornika povprašamo tudi o odnosu do okolja. Ločuješ odpadke?
Ločujem odpadke, mislim, da že od osnovne šole. Od trenutka, ko sem se zavedala, kako pomembno je to. Star papir smo že od nekdaj zbirali doma in ga, ko sem bila še v osnovni šoli, z avtom vozili v šolo. Sicer pa ne kupujem plastičnih embalaž, pijem vodo iz pipe, ki jo očistim s kristali, da je »živa«.. Predvsem pa se trudim, da bi bila čim manjši onesnaževalec v vseh pogledih. Od poškodbe se nekoliko več vozim z avtom, sicer pa sem se veliko vozila s kolesom. Se trudim puščati čim manjši osebni ogljični odtis. K tovrstnim prizadevanjem nagovarjam tudi vse okoli sebe. Plastičnih vrečk nikoli ne jemljem v trgovini in »zelo težim« kar se tega tiče, skratka trudim se storiti vse, kar je mogoče na dnevni bazi, za ozaveščenost ljudi okoli sebe.

Tega se žal v Sloveniji zaveda malo ljudi, sicer vedno več? Ponavadi otroci učijo starše.
Ja. Mogoče je bilo v mojem primeru tudi tako. Saj pravim, da je na nas, na mladi generaciji, da Slovenija, naša lepa dežela, res prosperira, a le, če bomo mladi vztrajali na tem pozitivizmu, ki se ga z veliko mero samokritičnosti in neegoizma lahko največ naučimo sami.

Najlepša hvala za pogovor.


Damijan Nacevski, april 2011