Alenka Slavinec: »Fotoaparat je moja ogrlica.«



Alenka Slavinec je fotografinja, ki je za 20. obletnico samostojnosti Slovenije posnela 20 fotografij z lipicanci, zbranih v posebnem katalogu »Slovenija v nas«. Ker se rada prepušča toku dogodkov in je mnenja, da so najboljši trenutki tisti, ki jih ne predvidiš, fotoaparat nenehno nosi s seboj. Za seboj pa pušča izjemne fotografije.


Kako si pristala v fotografskih vodah?
Od svojega desetega leta fotografiram, skoraj celo življenje se že ukvarjam s fotografijo. Strastno sem se začela ukvarjati v srednji šoli, kjer sem vsako žepnino porabila za filme. Imela sem olympusa, ki je bil sicer malo boljši fotoaparat. Takrat sem poslikala vsak teden po dva tri filme, kolikor so pač dopuščale finance. Vpliv na mojo strast so imeli tudi drugi ljudje, na primer fotograf Kosi, ki je sicer že pokojni – on je bil eden prvih, ki mi je razvijal slike in spodbujal in dajal kritike, v katero smer naj grem. Po srednji šoli sem se sicer zanimala, da bi šla študirat fotografijo v Prago. To so bili še časi brez interneta, zato so informacije o možnostih bile skope. Danes je to precej lažje, greš na internet in vidiš ves svet. Vseskozi sem tudi risala, ampak kasneje prostor med študijem, kjer sem stanovala, tudi ni dopuščal kakšnih velikih platen in zato sem potem šla bolj v fotografijo. Poslikala sem tudi lokal Heiniken na Ptuju. Dobila sem malce boljši fotoaparat, ki mi ga je kupil moj partner. Se spomnim, da bi kmalu padla s stola, ko sem dobila darilo (smeh). No, in z boljšim objektivom vidiš boljšo sliko, bila sem tudi na različnih tečajih. Še vedno imam fotoaparat vedno s seboj. To je moja ogrlica. Ne glede na to, ali sem urejena ali ne, če grem na slavnostni dogodek, vedno imam fotoaparat s seboj. Najboljši trenutki so takrat, ko jih ne predvidevaš in nisem tak tip fotografa, da bi rekla, da si želim pa točno določeno statično fotografijo, osvetljeno tam in tam – sem zelo situacijska, spontana. V bistvu noben umetnik ne ve natančno, kaj bo nastalo; če pa se prepustiš nekemu čutenju in izkustvu, nastane po mojem mnenju tisto pravo.

Katera pa je bila tvoja prva razstava?
(razmišlja) Ojoj, moram malo pomisliti, da se ne bom zmotila. Mislim, da je bilo na Ljubljanskem gradu, kjer so bile razstavljene fotografije z različnih potovanj, s Kube, s Tajske. Mislim, da je bila ta. Ali pa morda o Grčiji, v SAŠ /u lokalu na Ptuju. Ne vem natančno. (smeh)

Na kaj si še posebno pozorna med samim fotografiranjem?
Na ozadje. Meni zelo veliko pomeni celotna zgodba, ne samo frontna. Vpliv za tak pogled na fotografijo pa je pripisati Stojanu Kerblerju. Njegove fotografije so zelo izpovedne, k temu pripomore tudi postavitev prostora. Z njim sem precej sodelovala skozi druge projekte in tako sem se naučila postaviti razstavo. Pomembno je, kako postaviš razstavo. On temu reče, kako se slike med seboj pogovarjajo. Veliko se ukvarjam s čutenjem. Ko gledam okolico, vidim same slike in filme. V New Yorku si bombardiran s tem imidžem vsako sekundo. Ker je toliko ljudi tam, se vsak moment spreminjajo, in barve in kompozicije ljudi in vse. Ravno zato je New York dober za kreativne ljudi, saj poda toliko enih informacij in so možgani usmerjeni v eno tako razmišljanje, da se ti čut malo bolj izostri.


alenka1


Za 20. obletnico samostojnosti Slovenije ste posneli 20 fotografij z lipicanci, zbranih v posebnem katalogu »Slovenija v nas«. Zakaj ste se odločili ravno za konje in ne na primer za Triglav, človeško ribico ali Magnifica?
Predvsem je šlo za moment mojega razmišljanja o samostojnosti. Menim, da se Slovenci, mladi predvsem, premalo zavedajo svoje svobode. Mi smo svobodni. Mnogi narodi po svetu niso svobodni, predvsem zaradi politike. No, in glede na trenutno čustveno, ki me je odpeljalo v mladost in dan, ko se je Slovenija osamosvojila, ter hkrati politično stanje, sem se tako odločila.

Prej si rekla, da so ti pomembna ozadja, v tej razstavi je videti mehkobo, ki ti jo daje megla. Zakaj si si izbrala ravno meglo?
Image megle sem uporabila zato, ker se mi je lipicanec kot konj zdel lep, nebeški, ta belina lipicanca in hkrati črnina. Asociacija na črnino in belino izhaja iz noči v dan. Prehodi so mi bili zelo mistični, zelo pomenski. Preden sem delala te fotografije, sem se pogovarjala z mojstrom, ki uporablja program za 3D grafiko, kako bi on meni naredil tega konja, da prehaja iz črnine v sivino, do belega in izgine. Ta motiv sem si zamislila, ko sem jih delala. Mojstra nisem potrebovala več, saj se je megla zgodila točno tako, kot sem si želela. Prehod, mističnost, življenjskost jing-janga in vedno to prehajanje, ta graciozen del, nedolžnost, božanskost… megla mi je predstavljala ravno to mističnost, milino, kot da te objema.

Kakšni pa so vtisi dela s konji? So se izkazali za poslušne modele?
S konji je bilo prav pestro (smeh). Prvi dan so bili konji precej radovedni in hkrati na nek način prestrašeni, malce plašni. Z njimi sem bila tudi v hlevu in sem jih privajala na svoj vonj, na svojo prisotnost. Vendar pa sem kljub temu peti dan doživela malce neprijetno situacijo, ko se je nekaj konj napotilo k meni po priboljšek. Ko sem enemu dala sladkorček, so ostali postali ljubosumni in kar malce agresivni. Takrat me je bilo malo strah, a ne zaradi same živali, vendar zaradi njihove medsebojne nestrpnosti. Nato sem vse sladkorčke odvrgla in samo tekla ter se nato kar vrgla preko ograje. Druga izkušnja pa je bila, ko sem sama ostala z njimi v hlevu in so me zopet obkrožili. Postalo me je strah, kar pa seveda ni v redu, saj žival to čuti, in je bil ravno zato kar napet trenutek.

Vse fotografije so nastale v naravnem okolju. Predstavlja to kakšno posebno simboliko?
Jaz sem otrok narave. V domačem, rojstnem kraju, imamo blizu hiše reko in gozd, vedno pa so me obkrožale tudi živali. Nisem marala ostajati v hiši in gledati televizije, ampak sem raje raziskovala bližnje okolje. In danes se mi zdita naravna svetloba in naravni ambient resnično najlepša.

Se vam zdi, da se ljudje zavedajo moči narave in pomembnosti spoštovanja do nje?
Mislim, da ja. Sploh v metropolah, kot je New York, kjer je, videti kaj takšnega, prava eksotika.

Izkušenj z delom v naravnem okolju imate že kar nekaj. Kakšen je vaš odnos do same narave?
Vzgojena sem bila v zelo ekološkem duhu. Sodelovala sem tudi pri različnih projektih, ki so ustvarjeni z ekološko nitjo. Glede tega sem zelo »zelena« in ekološko osveščena.

Pa če se vrneva nazaj k razstavi »Slovenija v nas«. Si imela razstavo že v mislih pred odhodom v Lipico?
Ja, sem ja, ker so me lanskega junija povabili, naj pripravim svojo fotografsko razstavo v Washingtonu v galeriji na slovenski ambasadi. Tema je bila sicer poljubna, ampak sem se zaradi tega čuta domoljubnosti odločila za tipičen slovenski motiv. Odločala sem se sicer med starimi mesti, med kurentom in podobnimi simboli, a vendar je potem padla odločitev.

Razstava v Washingtonu pod imenom »Slovenija v nas« je bila tudi že v naših krajih?
Ja, je bila, saj vedno zaradi ohranitve projekta razstavljam isto zgodbo pod istim imenom. Nekateri prodajajo zgolj zaradi marketinških potez enako predstavo pod različnimi imeni,a meni se to ne zdi prav, saj je pomembna ciljna publika, ki je v vsakem mestu druga in vedno predstavo vidi prvič.

Kakšne projekte načrtuješ v prihodnje?
Dosti materiala, tako iz zasebnih kot službenih potovanj, imam poslikanega in iz tega bi se dalo pripraviti kar nekaj razstav. En del je serija avtoportretov, ki so malce kontroverzni, drzni in predstavljajo faze razmišljanja, iskanja samega sebe med odsotnostjo od doma. Potem pa je še kup diapozitivov s potovanj, kot so Kuba, Šrilanka, Tajska, Jordanija, Avstralija, Peru, ki jih imam še od študentskih let, s katerimi sem takrat zaslužila nekaj malega žepnine. Najbolj pri srcu so mi sicer portreti, ljudje, potem »street« fotografija, pa tudi odnosi med ljudmi, odraz življenjskega stanja, pa seveda tudi narava. Vsekakor pa imam v prihodnje fotografske načrte.


M. Na., avgust 2011