Dr. Igor Šoltes: Ne smemo zamuditi priložnosti

soltesV svojih izjavah na nedavni okrogli mizi niste bili preveč
optimistični glede letošnjega podnebnega vrha v Parizu. Kaj so glavni razlogi za vašo skepso?

Skupina Zelenih / ESZ v Evropskem parlamentu izražamo kar precejšnje razočaranje nad predlogi Evropske komisije, saj je predsednik Juncker ob uvodni predstavitvi obljubljal, da bo EU vodilna sila v boju proti podnebnim spremembam in v težnjah za obnovljive vire energije. Kasneje se je pokazalo, da so se obnovljivi viri znašli šele na 14. mestu od 15-ih prioritet. Pariz je zagotovo priložnost, da EU pokaže, za kaj si prizadeva. Imam pa precej dvomov, saj Komisija ni nadaljevala z izhodišči, ki jih je še julija predstavljala v Parlamentu. Ne smemo pa zamuditi priložnosti. Več kot 400 milijard evrov gre za energetske vire, če bi to šlo v obnovljive vire in zelena delovna mesta, bi se svet spremenil.


EU je zelo heterogena skupnost. Ali ste mnenja, da se je sposobna poenotiti okoli strateških projektov?

Zagotovo nimamo enotne energetske politike. Vsaka država poskuša imeti samozadosten energetski sistem. To je težava EU. Kako povezati vse interese, položaje, mnenja in gibanja? Kako voditi skupno zunanjo politiko? Morali se bomo odločiti, kakšno pot ubrati. Če hočemo postati svetovna sila tudi na energetskem področju, bo treba marsikaj spremeniti, če ne, bomo le veliko prostotrgovinsko območje pod zaščito Nata. Z novo komisijo se žal ni nič spremenilo.


Heterogenost pomeni tudi slabši položaj pri pogajanjih z mednarodnimi partnerji kot so ZDA, Kitajska, Rusija… kje vidite rešitve?

Naj za primer navedem kar izhodišče, ki ga ima EU pri pogajanjih glede trgovinskega sporazuma TTIP z ZDA. V ZDA imajo prihodnje leto volitve, zato je zelo pomembno, kaj se dogaja s sporazumom TTIP. Ugotovili so že, da sporazum z EU ne bo dovolj hitro sprejet, zato v prihodnjih mesecih vse stavijo na podoben sporazum s pacifiškimi državami (TPP). Pariz bo tako za ZDA priložnost, da ponudijo nekaj novega za državljane, kar mogoče še ni sprejeto. Vse je odvisno od interesov in denarja, kdo bo zmagovalec in kdo poraženec. Za EU bo tako pomembno, da bo trdno in enoglasno na svoji poti. Ovire obstajajo, ko se je začela kriza, je vsaka država v EU začela ščititi svoje gospodarstvo, kar je v nasprotju s pravili enotnega evropskega trga.


Podnebne spremembe, tudi če jih opišemo kot dvig povprečne

temperature za dve stopinji, večini ljudi pomeni zelo abstrakten
podatek. Ali mislite, da bi se morali o teh temah pogovarjati veliko
bolj konkretneje, kot do sedaj?
Zagotovo, zato izjemen pomen pripisujem konferencam, kot je pričujoča Eko konferenca in dogodkom, ko je Zeleno omizje, ki se je odvilo v njenem sklopu. Osveščanje ljudi o možnostih, ki jih imajo tudi sami, ali v okviru lokalnih skupnosti, da s konkretnimi dejanji prispevajo k spremembam v okolju, je ključnega pomena. Nekatere občine, kot je recimo Šentrupert, so že dosegle zavidljive premike, saj so aktivirale naravne vire in implementirale praktično vse možne ukrepe za energetsko učinkovitost.


Eden od mednarodnih ekonomskih analitikov je po obisku v Sloveniji zapisal, da vlada popolna apatija. Ničelna rast, ničelna inflacija, ničelno upanje… ali to velja tudi za področje okoljskih politik?

Slovenija se vse prepogosto ukvarja s posledicami, zelo redko pa z vzroki. To se je pokazalo pri poplavah, saj vrsto let ne skrbimo za vodotoke, jih ne čistimo, denar za urejanje vodotokov pa ponikne za druge namene. Podobno smo ugotavljali pri sušah. Vse to kaže na odnos države pri varovanju okolja. Dvomim, da ima Slovenija odgovore na vse te izzive, sploh pa ji manjka strategija, ki so jo mnoge države EU že sprejele.


Kaj je po vašem mnenju naš skupni najpomembnejši korak, da se
spoprimemo s prilagajanjem podnebnim spremembam?

Ne smemo zgolj slediti evropskim načrtom, temveč pripraviti svoje. Povezava med ljudmi in lokalnimi pridelovalci hrane se je zaradi trgovskih verig dodobra pretrgala, čeprav v kmetijstvo vlagamo veliko denarja. Energetska strategija mora biti v povezavi z vsemi drugimi sektorji. Samooskrba se mora znatno povečati, saj je imamo sedaj le dobro tretjino.