Prvi letošnji turnir za grand slam je za nami, naši tenisači so zopet pokazali zobe. Ker so bile naše oči in ušesa zadnje čase uprte v svet loparjev in žogice, smo si za tokratnega sogovornika izbrali slovenskega teniškega trenerja leta 2009 in 2010 Davida Lenarja, tokratnega trenerja Gregorja Žemlje. Skozi sproščen pogovor smo se pogovarjali o tenisu. Tako in drugače.

David, star si 28 let, končuješ študij ekonomije, tvoja služba pa te je zanesla na športne poti. A ne zgolj služba, gre za tvoje življenje, saj si v svetu tenisa pravzaprav že od malih nog. Kdo te je navdušil za ta šport in zakaj ravno tenis?
Pravzaprav me je v svet tenisa popeljal oče, ker je sam užival v gledanju tenisa kot preigravanju žogice v nasprotnikovo polje, zato si je želel, da bi se tudi sam preizkusil v tem športu.

Vsak dan si se vozil z rodnega Bleda v Kranj na treninge, kasneje tudi v srednjo šolo. Ali na Bledu in v Radovljici ni bilo teniškega kluba? So bili pogoji treniranja drugačni?
Tako na Bledu kot v Radovljici je že obstajal klub in tudi sam sem sprva treniral v domačem klubu na Bledu. Zaradi želje po napredku sem po končani osnovni šoli začel trenirati v novoustanovljenem klubu v Šenčurju, v katerem so bili v tistih časih, to je med letom 1996 in 2000, nedvomno najboljši pogoji za delo. V tistem obdobju je bilo prav vse na višjem nivoju kot v domačem klubu, od pogojev treniranja, trenerjev, infrastrukture, znanja … Zato sem se pač odločil za vožnjo.

Pri 21 letih si zaključil aktivno kariero in začel graditi uspešno pot kot trener, sparing partner. Nam lahko pojasniš razliko med trenerjem in sparing partnerjem?
Sparing partner je samo igralec oz. partner za trening in njegova naloga je zgolj v tem, da vrača žoge v igrišče in se prilagaja tako v slogu kot načinu igre, brez podajanja napotkov igralcu oz. nasvetov. Nasveti, navodila in taktika so predvsem naloga trenerja.

Več kot eno leto si bil sparing partner Patty Schnyder, nekaj časa si pomagal tudi Tini Pisnik in Katarini Srebotnik. Zadnja leta pa si trener zgolj moškim igralcem. S kom je lažje delati, z ženskami ali moškimi? Se pri vrhunskih športnikih pozna razlika v spolu?
Ne morem ravno reči, da je odvisno od spola, ali bo delo lažje ali težje, sigurno pa je sam pristop in način dela precej drugačen. Že med dvema moškima so razlike lahko ogromne, predstavljajte si, kako je šele med moškim in žensko (smeh). Ne, resno, odvisno je od posameznika, njegovega razmišljanja, volje in pa seveda samega karakterja.

Pa bi lahko izpostavil kakšne prednosti pri treniranju žensk oz. moških?
Ne, ne morem. Pri obeh spolih se najdejo iste značilnosti, ki so lahko tako pozitivne kot negativne, zato ne bi izpostavljal razlik glede na spol. Kot sem že dejal, odvisno je od posameznika.

Pa če se vrneva k Blažu Kavčiču, s katerim sta skupno pot zaključila konec aprila 2010. Zakaj sta prekinila sodelovanje?
Poglejte, v športu se nenehno nekaj dogaja. Če niso aktivni treningi, pa so naporni in dolgi turnirji. Z Blažem sva sodelovala kar nekaj časa, veliko sva skupaj doživela in kljub vrhunskim rezultatom, ki jih je Blaž dosegal, sva se oba strinjala, da je čas za spremembe. Enostavno začutiš, da potrebuješ nekaj drugega.
Nato pa si prav kmalu podpisal pogodbo s Špancem Guillerom Olasom, kar te je stalo selitve v Barcelono. Kakšna izkušnja je bila to zate, predvsem, če se osredotočiva na delo v tujini?
Čeprav je imela zgodba z Guillermom relativno hiter zaključek, je bila to zame izvrstna izkušnja. Ko sem pričel delati z njim, so se mi ponudili popolnoma novi pogoji treniranja. V Španiji sem bil tako deležen novih znanj, sodeloval sem s španskimi trenerji, kar nekaj novosti sem odnesel s področja psihologije, saj so razlike v mentaliti bistvene in z vsem tem sem le še nagradil že obstoječe trenersko znanje. Torej, izkušnja je bila fenomenalna in zelo uporabna.

leni 2
Foto: Iztok Golob

Še pred Špancem pa si, kot sva že omenila, delal v tujini tudi s Patty Schnyder. Lahko izpostaviš ključne razlike dela v Sloveniji in v tujini, po svetu?
Hm, razlik v delu v primerjavi s tujino pravzaprav ni. Kar pa lahko izpostavim, je priložnost spoznanja, da slovenski trenerji po znanju ne zaostajajo za tujimi trenerji, kot to trdijo še celo nekateri slovenski športniki. Dobri smo v tem, kar delamo, a tega mi ni treba poudarjati, saj se vse vidi na rezultatih naših športnikov.
Rafael Nadal je pred več kot enim letom obtožil nadzornike, da jih nadlegujejo z doping testi. Kaj meniš o omenjenih testiranjih in kakšno je stanje v Sloveniji?
Testiranja podpiram, v kolikor ne posegajo v športnikov intimni prostor. Obiski na domu ali v garderobah po treningih, da ne omenjam posega v prosti čas, se mi zdijo neprimerni. Testi naj se opravljajo na prizoriščih tekmovanj. Kolikor sem seznanjen, igralci, s katerimi sem sodeloval in sodelujem v Sloveniji, še niso bili testirani, v tujini pa v letu 2010 celo večkrat.

Blaž Kavčič je dejal, da so mu na turnirju v Beogradu za poraz ponujali 300.000 evrov. So ti te zgodbe kaj znane? Je podkupovanja v tenisu precej?
Te zgodbe meni osebno niso znane, sem pa slišal govorice, kaj naj bi tisti in ta dobil, ampak poudarjam, to so zgolj govorice. Kar se pa tiče podkupovanj in stavniških prevar, pa je stanje alarmantno, saj je tega po mojem mnenju vedno več.

Danes sodeluješ z Gregom Žemljo. Tvoja naloga je, da varovanca treniraš in ga fizično pripravljaš. Kdo pa skrbi za psihično pripravljenost?
Na psihološkem področju mu pomaga športni psiholog, vendar mu tudi sam poskusim pomagati v obsegu, ki mi ga znanje, pridobljeno na tem področju, dopušča.

Se strinjaš s trditvijo, da je »zmaga v glavi«? Se pravi, če si dobro psihično pripravljen, boš zmagal tekmo?
S trditvijo se strinjam, v kolikor se pogovarjamo o tenisu na najvišjem nivoju. Ker so si načeloma igralci na največjih prvenstvih enaki. Vsi so tehnično,taktično, fizično dovršeni in zato je zmaga dobesedno “v glavi”. Zato je ta trditev, če se osredotočimo na najvišji nivo, resnično na mestu.

Slovenci segamo v sam vrh svetovnih športov, odličja osvajamo tako v tenisu, atletiki, plavanju, smučanju kot tudi balinanju in jadranju. Zakaj meniš, da je tako?
Veste, Slovenci smo izjemno delaven, športen in tudi športno nadarjen narod. Imamo dobre trenerje, ravno tako pogoje. Ampak se pa hkrati tudi čudim, da smo še vedno tako uspešni kljub najbolj nezdravemu okolju za športnike. Vse preveč nas obdaja zavist, škodoželjnost, zaničevanje, pesimizem in pametovanje slovenskega naroda, ki nedvomno negativno vpliva na naše športnike. Glede na to, da skoraj ni države, ki je še nisem obiskal, moram priznati, da sem največ negativnih značilnostih spoznal ravno doma. In to je žalostno.

David, dotakniva se še priljubljene teme okolja. Kako ti gre kaj ločevanje odpadkov?
Sem mnenja, da sta okolje in narava zelo pomembna za naš obstanek. Veliko časa preživim zunaj, tako zaradi športa kot tudi osebno, zato je prav, da z naravo ravnam spoštljivo. Odpadke ločujem redno in pravilno, zato moram poudariti, da mi grejo brezskrbneži izredno na živce. Vse prevečkrat sem že doživel, kako ljudje mečejo odpadke skozi okno avtomobila. Ne vem, takim najbrž ni pomoči, ampak skozi takšno dejanje si ustvarim mnenje o človekovem karakterju – za mene takšna oseba nedvomno ni vredna niti pogleda!

In kdo misliš, da je odgovoren za takšen odnos, morda za slabo osveščanje?
Težko trdim generalno, a vendar so name največ vplivali starši, saj sem bil vzgojen v duhu skrbi za naravo, za red in čistočo. A spet je odvisno od posameznika, koliko je nekdo dovzeten za določene nasvete, navodila, nenazadnje za zakonske predpise. Nekomu, ki mu je popolnoma vseeno za vse in se požvižga na okolico, mu prav dosti ni mar niti za ločevanje.

Žana Leskovar
31. januar 2011

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.